3. maj 2006 ob 15. uri

Stephen Turoff je že dve leti trdil, da je enega svojih prejšnjih življenj živel na področju Slovenije kot puščavnik v podzemni jami, ki naj bi po obliki spominjala na cerkvico oziroma svetišče. Tik pred novim letom so začele prihajati informacije o edini podzemni cerkvi v našem prostoru, imenovani Sveta jama, le dober streljaj oddaljeni od gradu Socerb. Vhod v kraško jamo, ki je res oblikovana kot cerkvica ali svetišče, je v mali dolinici. Vhod v jamo je skozi naravno odprtino, od koder prihaja v jamo svetloba. Po 45 kamnitih stopnicah se pride na dno prvega prostora. Tu je do leta 1953 stal oltar, posvečen sv. Socerbu. Za oltarjem je v plitki kraški kotanji voda. Omenjal jo je že Valvasor, rekoč, da te vode nikdar ne zmanjka, četudi ni vidnega izvira. Nad vodo, ki naj bi jo pil mladi svetnik, tvorijo kapniki obliko postelje, v kateri je spal sv. Socerb. Na levi strani se nahaja iz kapnikov oblikovana prižnica.

Življenje sv. Socerba

Rojen je bil v Trstu. Starša plemiškega rodu, Evlogiju in Klemencija, sta ga vzgajala z veliko ljubezni. Dana mu je bila tudi izjemna lepota. Že od ranega otroštva je najraje zahajal v cerkev. Njegova ljubezen do Boga je bila neskončna. Imel je eno samo željo: zliti se z Bogom v eno. Zelo mlad, star le dvanajst let, je deček brez pojasnila zapustil očetovo hišo in se napotil iz mesta. Po dobrih treh urah hoje je naletel na kraško jamo. V votlini, ki je po njem dobila ime, je preživel eno leto in devet mesecev v največjem samozatajevanju in v pobožnem premišljevanju. Ko je v sebi zaslišal glas, naj zapusti ta njemu tako ljubi kraj in se vrne domov, je to tudi storil. Na poti je zagledal velikansko kačo. Le dihnil je proti njej, se pokrižal in že je kača poginila. Še večjo moč je mladi Socerb dobil, ko je iz nekega obsedenca izgnal hudega duha. Ustno izročilo pravi, da so zaradi njegove priprošnje Tržačani pod posebnim varstvom. Po očetovi smrti je začel javno oznanjevati resnico svete vere. Ko je zelo na hitro ozdravil sina plemkinje Fulgencije, ki je bil že na smrtni postelji zaradi hude mrzlice, sta se mati in sin dala krstiti. Ko je samo izrekel Jezusovo ime, je takoj ozdravel tudi zidar Didim, ki je padel z visokega zidarskega odra. Vsega polomljenega in bolj živega kot mrtvega so ga prinesli v mladeničevo hišo. Takoj ga je ozdravil. Vsa ta »čudežna« ozdravljenja pa so bila očitno preveč za takratnega namestnika rimskega cesarja Numerijana Junila, ki je dal mladega Socerba zapreti. Le-ta je javno priznal svojo vero in ji ostal zvest do zadnjega diha. Obsodili so ga na smrt z mučenjem, o čemer pričajo zapisi v latinščini. Najprej so ga s krutimi jermeni bičali, potem dali na natezalnico, ga razmesarili z železnimi kaveljčki, oblili z vrelim oljem in naposled obglavili. Med mučenjem mu je Junil posmeglivo dejal:« Pokliči zdaj tvojega Boga, da ti pomaga:« »Vedi Junil, da se moje telo, zahvaljujoč Bogu, ki je ob meni, s tem krepi in ne čuti nobenih bolečin. To vrelo olje me prijetno hladi;« je odvrnil Socerb. Mestni svetniki so Junilu svetova, naj izmučeno telo položi v vodo, ki se je takoj spremenila v dišeče hladilno olje. Čudovit vonj se je razširil med prisotne. Junil, naveličan od izmišljevanja novih in novih načinov mučenja, ga je dal prepeljati iz mesta, kjer so ga obglavili 24. maja leta 284. Njegovo telo počiva v cerkvi sv. Justa v Trstu ter se izpostavlja v čaščenje vsako leto na svetnikov praznik 24. maja. V cerkvi je tudi njemu posvečeni oltar. V Trstu se po njem imenuje ulica – Via San Servolo – in predel mesta. Tržačani, Bujci in Socerbljani ga častijo kot posebnega zaščitnika.
Med 2. svetovno vojno in takoj po njej so se v jami dogajala grozodejstva.

Stephen Turoff je direktna manifestacija Svetega Socerba. Vedno bolj se skozenj izražajo kvalitete in magnetizem mladega svetnika.

K nam prihaja, da izpolni obljubo, ki jo je dal pred 1722 leti. Sveto jamo želi energijsko očistiti in jo posvetiti.

To se je dogajalo 3. maja!